Košarica

02 250 18 00 | info@zfm.si | O nas

Prijava v portal: 

Prijava

Želite podporo?

Pokličite nas: 02 250 18 00

Družabna omrežja

Zakon o delovnih razmerjih dopust

Zakon o delovnih razmerjih dopust
Zakon o delovnih razmerjih dopust

Zakon o delovnih razmerjih dopust zagotavlja tako, da delavec pridobi pravico do letnega dopusta že s sklenitvijo delovnega razmerja , kar izhaja iz prvega odstavka 159. člena ZDR-1.

Člen, ki ga najdemo s komentarjem razloženega tudi v našem priročniku Zakon o delovnih razmerjih, govori, da letni dopust v posameznem koledarskem letu ne sme biti krajši kot štiri tedne, ne glede na to, ali delavec dela polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega.

Minimalno število dni letnega dopusta delavca je odvisno od razporeditve delovnih dni v tednu za posameznega delavca.

Četrti in peti odstavek 160. člena ZDR-1 pa določata, da se letni dopust izrablja v delovnih dnevih in da se kot dan letnega dopusta šteje vsak delovni dan, ki je po razporeditvi delovnega časa pri delodajalcu za posameznega delavca določen kot delovni dan.

Poleg tega, da je Zakon o delovnih razmerjih dopust urejen minimalni plačani dopust, pa ta v določenih primerih posameznim delavcem priznava tudi pravico do dodatnih dni letnega dopusta.

Sicer pa je daljše trajanje letnega dopusta prepuščeno urejanju na ravni kolektivnih pogodb in tudi konkretne pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem.

V zvezi z dodatnimi dnevi letnega dopusta primeroma navajamo, da ima že na podlagi zdr-1 dopust pravico do najmanj treh dodatnih dni letnega dopusta starejši delavec, invalid, delavec z najmanj 60-odstotno telesno okvaro in delavec, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke.

Pravico do enega dodatnega dneva letnega dopusta imajo delavci tudi za vsakega otroka, ki še ni dopolnil 15 let starosti. Poleg tega 151. člen ZDR-1 priznava pravico do dodatnih dni dopusta tudi nočnim delavcem, 194. člen ZDR-1 letni dopust pa delavcem, ki še niso dopolnili 18 let starosti, pravico do letnega dopusta, povečanega za sedem delovnih dni.

Izjava, s katero bi se delavec odpovedal pravici do letnega dopusta, je skladno s 164. členom ZDR-1 neveljavna.

Neveljaven je tudi sporazum , s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o denarnem nadomestilu za neizrabljeni letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja.

Tudi to pa ni brez omejitev. Višje delovno in socialno sodišče je v sodbi, opr. št. Pdp 334/2018 z dne 25. oktober 2018, namreč zapisalo, da je »delavec upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti.

Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja.

Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni ugotovljen, in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, izgubi pravico do letnega dopusta (ali nadomestila).

Bistveno je, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.«

Natančne razlage Zakon o delovnih razmerjih za dopust najdete v našem odličnem priročniku s portalom:

Zakon o delovnih razmerjih dopust – minimalno število 

Na število dni minimalnega letnega dopusta vpliva razporeditev delovnega časa. Če ima delavec štiridnevni delovni teden, mu glede na ZDR-1 pripada 16 dni minimalnega letnega dopusta. Letni dopust se izrablja v delovnih dneh, kot dan letnega dopusta pa se šteje vsak delovni dan, ki je po razporeditvi delovnega časa pri delodajalcu za posameznega delavca določen kot delovni dan.

Nesporno pa mora delodajalec, poleg upoštevanja določb ZDR dopust, ki urejajo minimalni letni dopust, pri sami odmeri letnega dopusta spoštovati in zajeti tudi vse druge določbe tako zakonov kot tudi zanj zavezujočih kolektivnih pogodb, ki določajo morebitne dodatne dneve letnega dopusta, način izrabe, določene omejitve itd.

Naj se na tej točki dotaknemo prvega dvoma v zvezi z letnim dopustom, in sicer ali krajši delovni čas vpliva na dolžino letnega dopusta.

Izhodiščno pravilo, ki izhaja že iz mednarodnega prava ter iz prava EU, je, da delavec zaradi krajšega delovnega časa ne sme biti v slabšem položaju kot primerljiv delavec, ki dela s polnim delovnim časom.

Delavec s krajšim delovnim časom ima torej pravico do letnega dopusta v enakem trajanju kot primerljiv delavec s polnim delovnim časom, sorazmerno krajši delovni čas pa vpliva na sorazmerno nižje nadomestilo plače, ki ga delavec prejema v času izrabe letnega dopusta.

V praksi lahko v takem primeru pride do krajše odmere letnega dopusta le, če ima delavec delovni čas razporejen na manjše število delovnih dni v tednu.

Če ima delavec s polovičnim delovnim časom na primer delovno obveznost razporejeno samo na tri delovne dni v tednu, bo imel glede na razporeditev delovnih dni 12 dni minimalnega dopusta, če pa bi imel polovični delovni čas razporejen na pet dni v tednu po 4 ure na dan, pa bi imel 20 dni minimalnega dopusta.

To je tudi življenjsko logično, saj bi moral za en teden odsotnosti z dela zaradi izrabe dopusta v prvem primeru izrabiti le tri dni, v drugem primeru pa pet dni dopusta.

Podrobneje o tem zveste na portalu s priročnikom delovna razmerja dopust:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja