Košarica

02 250 18 00 | info@zfm.si | O nas

Prijava v portal: 

Prijava

Želite podporo?

Pokličite nas: 02 250 18 00

Družabna omrežja

Zakaj nismo ustvarjalni?

 

Ustvarjalnost pomeni ustvariti nekaj, česar še ni bilo. Zveni lažje, kot se ljudem običajno dozdeva. Ljudje namreč živijo s prepričanjem, da niso ustvarjalni, da to ni zanje, da so ustvarjalni drugi, da je ustvarjalnost božja iskra, stvar nadarjenih, sposobnost umetnikov, lastnost majhnih otrok, da jim ni treba biti ustvarjalni. Ker so zato šefi. Ali pa, da ne smejo biti ustvarjalni, da ne rušijo reda, ali ne povzročajo nesoglasij med sodelavci. In potem uporabljajo ne samo majhnih deležev svojih možganov, kot je neko splošno prepričanje, ampak tudi le nekaj minut od svojega vsaj osemurnega delavnika, da zares zagnano, torej učinkovito delajo. 

S pomočjo dognanj dr. Edwarda de Bona in veliko osebne prakse jim bomo pokazali, da se motijo, in predlagali nemalo kakovostnih rešitev za dvig ustvarjalnosti in sodelovalnosti, ki lahko edini pripeljeta tudi do tržnega uspeha. Motivirano upoštevanje navedenega in zaupanje v tovrstni način delovanja in njegove rezultate sčasoma prežame vse sodelavce in celotno podjetje, s čimer se vzpostavi inovacijska kultura v podjetju. Takšna organizacija postane narekovalec sprememb in ne njihov slednik ali celo nasprotnik.  

1. Ustvarjalni so drugi? Ne. 

Ljudje menijo, da sami niso ustvarjalni, ker je to pač samo privilegij umetnikov. A če dobro pomislimo, tudi najbolj (pri)znani umetniki večino časa uporabljajo vedno isti slog za izražanje svojih čustvenih stanj. Ko slišite pesem, veste, kdo je avtor. Ko vidite sliko, prepoznate slikarja. Kajti umetniki so v veliki večini primerov samo stilisti. Redki med njimi so tudi kaj novega ustvarili. Zato se ni treba skrivati za njimi, saj ste vi in vaši sodelavci lahko ustvarjalni še veliko bolj od njih. 

Enako velja tudi za nadarjene na katerem koli področju, ne samo na umetniškem. Nadarjeni so samo ljudje, ki jih je neka stvar tako zelo pritegnila, da  nenehno vadijo. Še vsak uspešen genij bo priznal, da je v svoj uspeh vložil 99 odstotkov potu, ki je nadgradilo 1 odstotek nadarjenosti. Skrivnost ustvarjalnega delavca je v tem, da je za svoje delo samomotiviran. Da mu je dovoljeno samoodgovorno delati tisto, v kar verjame, kar ima rad, in kar ga zanima. Tam, kjer je dobrodošlo, da razvija svoj potencial, bo vsak delavec pokazal svoje podjetne in inovativne ideje. Kjer pa se bo nad njim izvajal nadzor, kjer bo ozračje nezaupanja, kjer se mu bo narekovalo, kako naj dela, kot da je majhen otrok, tam pa ustvarjalnosti in samoiniciativnosti ne bo pokazal noben človek. 

In čeprav majhnim otrokom odrasli nenehno govorijo, kaj je prav in kaj ne, kaj morajo delati in česa ne, hkrati mislijo, da so otroci pa res ustvarjalni. So, a samo zato, ker imajo v sebi še naivno ustvarjalnost, nevednost. Ker otrok ne ve, da slon ne more leteti, si ga pač predstavlja, da leti. Ker otrok še nima ustaljenih vzorcev v možganih, se mu ni treba truditi, da jih preseže. 

Možgani namreč delujejo tako, da si ustvarjajo smiselno sliko o svetu na način, da ustvarjajo vzorce. Vzorec je preprosto skupek stvari tako, da ena stvar vodi k drugi: slika kozarca vodi do besede ‘kozarec’ in tudi do pojma ‘piti’; oblika kvadrata vodi do prepoznavanja besede ‘kvadrat’; črke ‘m-a-č-k-a’ vodijo do zvoka mačke in morda tudi do mentalne podobe mačke. Ničesar skrivnostnega ni na vzorcih. Vzorec preprosto pomeni, da je bolj verjetno, da ena stvar sledi drugi, kot da bi to bilo zgolj slučajno. Vzorci nam pomagajo, da si poenostavljamo postopke vsega svojega dela. Možgani so bili narejeni za rutino in to je čudovito. Koristno pa je tudi, da znamo iz teh rutiniranih vzorcev pobegniti, kadar potrebujemo sveže ideje. Da znamo prepoznati vzorce, podvomiti o njih, jih razstaviti, preoblikovati dane informacije in se domisliti novih vzorcev.

V prihodnosti bo bolj od prizadevanja, da imamo v vsakem trenutku prav za vsako, tudi najvišjo ceno, primerno, da smo fleksibilni in večkratni za nizko ceno. Če ne moreš natančno predvideti prihodnosti, moraš biti prilagodljiv pri soočanju z različnimi možnimi prihodnostmi. 

2. Ideja pade z neba? Ne. 

Večinoma do ideje, rešitve, odgovora ne pridemo v službi, ampak med nekim sproščenim ali monotonim opravilom. Med tem ko tečemo, vozimo avto ali se sprehajamo po razstavi, nam v glavo pade – rešilna ideja! Pač, možgani so o problemu ves čas razmišljali, in ko se jim je zdel trenutek primeren, ko je prišla neka nova informacija, ko smo si lahko privoščili biti res osredotočeni, so podali neko svojo rešitev. Mi pa se tako zaljubimo vanjo, da kar nehamo razmišljati še naprej o kakšni drugi. Saj jo vendar imamo, zdaj jo moramo samo še predstaviti kolegom, ki pa običajno ne prepoznajo tiste vrednosti ideje, kot jo mi vidimo. In potem se začne bitka, kjer mi predstavljamo prednosti ideje, sodelavci pa iščejo njene slabosti. In namesto, da bi izbirali med več različnimi predlogi, vsi nategujemo enega in istega levo in desno, med prav in narobe, vse to pa na račun naših medsebojnim odnosov in obračunov. 

Veliko bolj primerno bi bilo sodelavcem predstaviti več idej, do katerih bi prišli z namernim razmišljanjem, ali pa se skupaj v timu domisliti množice idej, med katerimi bi izbirali najbolj primerno. In potem bi obračunavanje zamenjali z iskanjem vrednosti.  

3. Ustvarjalnost je individualna stvar, ne more se zgoditi v timu? Ne. 

Vendar ljudje menijo, da je nemogoče, da bi več ljudi lahko skupaj prišlo do ideje. Namesto tega raje v sebi negujejo tisto eno, ki se jim je porodila, ter jo ljubosumno čuvajo zase, da jim je ja kdo ne bi ukradel. Toda ideje si želijo druženja in pomembnejši od posameznega zmagovalca v podjetju je zmagovalen tim, množica njih pa dela zmagovalno podjetje. Bolje uspevajo tisti, ki dovoljujejo, da se jim ideje ‘odbijajo’ kot krogle pri biljardu: dopolnjujejo, nadgrajujejo, asociirajo. Tim bo veliko bolj razigran, če med skupinskim viharjenjem možganov ne bo prihajalo do ocenjevanja, presojanje in kritiziranja, ampak do sodelovanja, kjer je ‘moja’ ideja samo osnova eni od mnogih ‘naših’ idej. S tem se bo tudi precej zmanjšal strah pred izražanjem bolj provokativnih, prodornih, morda celo nespodobnih idej posameznikov, ki mogoče resda ne morejo preiti v takojšnjo prakso, so pa lahko odlična odskočna deska za kakšno prelomno za jutri. V skupinah, kjer vlada kritiziranje, se posamezniki cenzurirajo, da ne bi dajali slabega vtisa. V timih, kjer je vsaka ideja dobrodošla, se sprostijo in razigrajo. 

Ustvarjalnost je odličen motivator, ker pripravi ljudi do tega, da jih zanima, kar delajo. Ustvarjalnost daje upanje, da obstaja ideja, vredna truda, vsakomur da možnost, da nekaj doseže. Ustvarjalnost naredi življenje zabavnejše in zanimivejše. 

 

Sodobna orodja vodenja

 

Več o tej temi preberite v priročniku Sodobna orodja vodenja

 
Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja