Košarica

02 250 18 00 | info@zfm.si | O nas

Prijava v portal: 

Prijava

Želite podporo?

Pokličite nas: 02 250 18 00

Družabna omrežja

Pomoč hiperaktivnim otrokom z gibalnimi dejavnostmi

Vsak strokovni delavec, ki se je že srečal s hiperaktivnim otrokom v procesu vzgoje in izobraževanja, bi takšnega otroka na kratko lahko opisal kot otroka, ki je neprestano v gibanju, ki se na dražljaje iz okolja odziva zelo impulzivno in težko sprejema pravila, dogovorjena v neki socialni sredini.

Obravnava hiperaktivnega otroka z njemu primarnim načinom izražanja samega sebe, to je z gibanjem, je prvi korak k umirjanju in samokontroli vedenja. Velikokrat odrasli preveč moraliziramo, kritiziramo in otroku prepovedujemo, zapovedujemo in mu pri tem krepimo občutke krivde. Otroku povemo, česa ne sme, ne pokažemo in ne povemo pa, kaj želimo oz. kako pričakujemo, da se bo v neki situaciji vedel.

Otroka moramo razbremeniti občutka krivde in mu omogočiti izražanje potreb. V praksi se je kot zelo uspešna izkazala metoda istovetenja in posnemanja pozitivnih vedenjskih vzorcev. Pri tem potrebujejo našo naklonjenost. Hiperaktivni otroci hrepenijo po razumevanju in sprejetju, saj niso sami krivi za svoje vedenje. Zato pri delu izhajamo iz otrokovih potreb in dopustimo, da se razbremeni in olajša s tistimi gibalnimi dejavnostmi, ki sicer niso zaželene, vendar mu vzbujajo veselje in zadovoljstvo (tekanje, skakanje, valjanje, zaletavanje, prerivanje, zibanje, dričanje, vožnje, guganje …).

Z raznimi gibalnimi dejavnostmi želimo otroka usposobiti za umirjeno ravnanje. To se seveda ne zgodi čez noč, a čez leto ali dve se otrok opazno umiri in postane ustvarjalen, kar vodi k večjemu samozaupanju in uspehu.

Razne proste gibalne dejavnosti, na primer tekanje, prepletamo z zaposlitvami, ki vodijo k hoteni in umirjeni sprostitvi. Za večjo motivacijo otrok vključujemo tudi pripomočke (vozičke, tobogane, vrvi, vesno orodje, žoge, odrivnike, balone …).

Z raznimi vajami zaviranja, orientacije, usmerjanja in prilagajanja prostoru, kot so guganje, plezanje, skakanje, vožnja z vozičkom, bomo pri otroku razvijali samodisciplino. Otroci tako pridobivajo izkušnje z občutenjem ravnotežja, dotiki in kinestetiko. Z vajami, kjer izključujemo vizualni nadzor, pa razvijamo sposobnost koncentracije.

Gibalno obravnavo, ki je sproščen socializacijski proces, moramo začeti čim hitreje. Obvladovanje impulzivnosti zahteva pri nekaterih otrocih večletno delo, ki pa na koncu le pripomore k zavestnemu umirjanju in reševanju težav z gibanjem. Spreminjanje vedenja vodi k urejanju samopodobe in ugodnejšemu strukturiranju osebnosti (Kremžar 1990, Passolt 2002).

Hiperaktivni otroci v primerjavi s svojimi vrstniki niso usvojili primernih gibalnih izkušenj. Volker Sheid (1989) je ugotovil, da morata biti za spodbujanje grobih motoričnih učnih procesov izpolnjena dva pogoja – dovolj igralnega prostora in pogosta menjava gibalnih okolij. Otrokom moramo omogočiti svobodno ravnanje s predmeti, brez vmešavanja odraslih. Hiperaktivni otroci niso usmerjeni proti cilju, niso spretni in ne vzdržljivi. Pri njih so procesi vzburjenja močnejši kot procesi zaviranja.

V nasprotju s staro hipotezo o čezmerni aktivnosti centralnega živčnega sistema danes bolj verjamemo, da so za hiperaktivne otroke značilne nezrelost in zmanjšana funkcija možganov ter zmanjšana presnova v frontalni regiji, ki nadzoruje motorično vzburjenje in vpliva na čustveno uravnavanje in pozornost. Za hipotezo o zmanjšani aktivnosti govori tudi dejstvo, da sredstvo za spodbujanje, kot je ritalin, hiperaktivne otroke pomirja. To nam pojasni tudi priljubljenost primitivnih motoričnih dejavnosti pri hiperaktivnih otrocih (guganje, zibanje, vožnja z vrtiljakom, drsenje ipd.). Ker otrokov vestibularni sistem deluje prešibko, potrebuje veliko primitivnih vestibularnih in tipalnih dražljajev, da bi ta sistem sčasoma postal občutljivejši (Passolt 2002).

Psihomotorična terapija

Kiphard (v Passolt 2002) je razvil šest faz programa psihomotorične terapije. Ta terapija je v bistvu gibalni in vedenjski trening, ki omogoči, da čezmerno aktivni otroci bolj nadzirajo in obvladujejo svoje vedenje in se hiperaktivno vedenje zmanjša.

Prva faza vsebuje vestibularno-motorične aktivnosti, pri katerih so poudarjene najosnovnejše motorične funkcije, ki stimulirajo vestibularni sistem otroka. To fazo lahko opišemo kot senzorično integracijo, kjer se usklajuje senzomotorično-nevrološka organizacija v centralnem živčnem sistemu. Priporočeni pripomočki so deske za vrtenje in obračanje, vrtavke, kenguru žoge, rolke, drsalke, trampolin, drsenje po toboganu, viseče naprave za guganje, nihanje, vrtenje.

Pomembno v tej fazi je, da otroci sami izbirajo smer gibanja (naravnost, v krogu, navpično, vodoravno), da občutijo svobodo pri dejavnosti, zato ne smejo občutiti neugodja ali strahu.

Primeri:

  • valjanje po strmini navzdol;
  • poskoki na trampolinu;
  • prevračanje kozolcev;
  • vrtenje okrog prečne osi;
  • vrtenje okrog globinske osi, npr. na pisarniškem stolu, vrtenje leže na deski;
  • rolkanje, rolanje;
  • igra s kenguru žogo, vozičkom, gugalnikom, navadno žogo, balonom ipd.

Vaje lahko izvajamo tudi v vodi.

Navodilo otrokom: Tekaj, skači, vrti se, kotali se, igraj se ipd.!

Druga faza vpliva na razvoj zavestnih kontrolnih mehanizmov in gibalnih mehanizmov in se začenja šele, ko so otroci izživeli potrebo po primitivnih gibalnih vzorcih. Faza se uvaja postopno. Npr. le na koncu gibalne dejavnosti vključimo konjski tek, ki ga prekinemo z »vrnitvijo v hlev«.

Pomembno je, da otroci sprejmejo samostojno ustavljanje kot pravilo in da se na začetku gibalne dejavnosti »zdivjajo«, temu pa sledi zaviranje in ustavljanje oz. usmerjanje gibanja.

Primeri:

  • hoja po prostoru ali tek, lahko tudi rolkanje, drsanje, s pravilom, da se ne zadevajo drug v drugega ali v predmete oz. ovire v prostoru;
  • tek konj, ki med dirom pazijo, da ne padejo v brezno, ipd.;
  • dirkači, ki dirjajo z avtomobili in se ob stop znaku ali semaforju ustavijo;
  • ptički, ki letajo po zraku in se ob zatemnitvi prostora vrnejo v gnezda;
  • otroci udarjajo balon z muhalnikom med tekom med ovirami, a se pri tem ne zaletavajo v druge in ne podirajo ovir;
  • udarjajo balon z muhalnikom tako, da se bo dotaknil stene;
  • odbijajo balon, in medtem ko je v zraku, trikrat udarijo z muhalnikom po tleh.

Tretjo fazo sestavljajo vaje koncentracije ob izključitvi vidnega kanala (zaprte, zavezane oči), s čimer povečamo slušno pozornost in pripomoremo, da se naučijo uporabljati tudi druga čutila.

Primeri:

  • najprej naj se spoznajo s tipom (z zaprtimi očmi pretipajo vse predmete, ovire v prostoru, ki so jih prej vidno zaznali, potem vključujemo predmete, ki jih prej niso vidno zaznali). Otroci si morajo pridobiti prostorske izkušnje, npr. z zaprtimi očmi priti do cilja;
  • nato vključimo sluh (s palico udarjajo po predmetih in se tako orientirajo, kje so, oz. poskušajo priti do cilja).

Četrta faza vključuje vaje vidne pozornosti, ki jih vključimo šele, ko dosežemo umiritev in občutno povečanje slušne pozornosti (po nekaj tednih ali mesecih). Te vaje vedno začnemo po sprostitvenem odmoru, v miru.

Primeri:

  • otroci si ogledajo »skriti predmet«, ga po spominu opišejo ali narišejo;
  • pantomima;
  • »metanje zvezdic«;
  • kateri predmet manjka;
  • kateri otrok manjka;
  • otrok zapusti prostor, v tem času si drugi narobe oblečejo puloverje, zamenjajo copate, ko se otrok vrne, ugotavlja, kaj je drugače …

Peta faza je namenjena učenju premagovanja impulzivnosti in vključuje elemente kognitivno-vedenjske metode učenje samokontrole po Meichenbaumu (glasno govorjenje postopoma prehaja v otrokov notranji govor).

Primeri:

  • loparčki z znakom STOJ!
  • GLEJ!
  • POSLUŠAJ!
  • MISLI!

Najprej izgovorimo ukaz in pokažemo loparček, nato si otroci to tiho ponovijo, dokler ne ponotranjijo. Želimo, da si otrok v času od nekega dražljaja do reakcije vzame odmor za razmislek, kaj bo naredil.

Šesta faza vključuje šport kot sredstvo za razvoj samodiscipline. Pomembno je, da otroke postopoma vključujemo v športne in umetnostne dejavnosti (hiperaktivne otroke, zaradi obilice gibalne energije starši pogosto prehitro vključujejo v usmerjene gibalne aktivnosti). Hiperaktivni otroci so sicer neprestano v gibanju, vendar potrebujejo veliko več prostega, spontanega gibanja, izživljanja primarnih gibalnih vzorcev in jih lahko vključimo v aktivne športe šele, ko osvojijo vse predhodne faze.

Če okolica ne prepozna otrokovih čustev, začne otrok pošiljati telesna znamenja z željo, da bi ga nekdo opazil. Okolje teh vedenj pogosto ne razume, zato se pojavljajo motnje v dialogu. Pri psihomotorični terapiji sme biti otrok glasen, lahko dirja in divja, ne da bi bilo njegovo vedenje strogo predpisano in bi mu za to grozila kazen. Tako si pridobi izkušnje, da je dovoljeno biti drugačen in da je kljub napakam sprejet. Spozna, da se pozornost pridobi tudi drugače, ne le izključno z motečim vedenjem.

Pri gibalnih uricah moramo paziti, da:

  • kolikor je mogoče zmanjšamo število dražljajev (sploh vidnih);
  • v bližini naj ne bo naprav, ki spodbujajo gibanje;
  • naš govor naj bo jasen, preprost, miren;
  • čim več očesnega in telesnega stika;
  • vedno preverimo, ali so otroci razumeli navodila.

Otroci potrebujejo ritem in rituale:

  • ustaljena mesta za pozdravljanje, pogovore,
  • malo pravil,
  • dogovor o posledicah kršenja pravil (npr. rumeni karton: v pogovoru z udeleženci se razčistijo okoliščine oz. izključitev – dvominutna prepoved igranja).

Zgradba gibalne ure naj bo vedno enaka:

  • kratek pozdrav,
  • dovolj različnih iger, ki vključujejo tek in lovljenje,
  • okvirne zgodbe (vsebina) za ozadje gibalne aktivnosti: npr. mesečeva vožnja, avto, reli, letališče ipd.,
  • vključiti tudi sproščanje in umirjanje,
  • poslovitev.

Nekaj predlogov za sproščanje:

  • Pri intenzivnih igrah izključimo glasbo, ugasnemo ali prižgemo luč, da otroci vedo, da bo sledilo nekaj drugega.
  • ROBOT: Otrok se giblje po prostoru kot robot. Drugi otroci mu sledijo in ga s pritiskom na »gumb« izklopijo. Izklopi se mu lahko samo del telesa.
  • SENDVIČ: Nekaj otrok leže na mehko blazino, z drugo se pokrijejo, drugi se previdno plazijo preko njih na svoje mesto, saj predstavljajo želene obloge (čebula, kumarice, majoneza …).
  • JAZ SEM TVOJE VREME: Pripovedujemo zgodbico o vremenu (sonce sije, dežne kaplje ipd.). Del otrok leži na trebuhu, drugi jih božajo (sonce sije), trkajo …
  • PRALNICA AVTOMOBILOV: Otroci se vozijo po trebuhu, npr. po dolgi klopi. Otrok ob vhodu napoveduje vrsto avtomobila, ki se pripelje na pranje.
  • MASAŽA Z IGLIČASTO ALI TENIŠKO ŽOGICO
  • OBLAGANJE Z VREČAMI PESKA

Če želimo učinkovito delati s hiperaktivnim otrokom, moramo biti odprti in pripravljeni na vse. Naša prva naloga je, da z otrokom vzpostavimo obojestransko zaupanje, za kar si moramo dati dovolj časa. Pomembni so sposobnost obojestranske izmenjave vživljanja in spoštovanja, enakopravno izražanje potreb, pristnost v odnosu, jasna navodila in timsko sodelovanje. Otrok se nam na ta način pogosto odpre.

Literatura

Kremžar, M., in sodelavke (1991). Psihomotorična obravnava hiperkinetičnih otrok. Zdravstveno varstvo 29 (9-10), 229–231.

Passolt, M. (2002). Hiperaktiven otrok: psihomotorična terapija. Ljubljana: Društvo Sožitje.

Žunko Vogrinc S. (2009). Povezanost inkluzivne prakse z učiteljevo vlogo pri delu z učenci z motnjo pozornosti in s hiperaktivnostjo. Magistrsko delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

Žunko Vogrinc, S. (2011). Otroci s težavami na področju pozornosti s hiperaktivnostjo. Maribor: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Maribor.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja