Košarica0
Skupaj z DDV:0,00 €
Vaša košarica je trenutno še prazna!

Varnost, zdravje, okolje

Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 43/2011) v svojem 41. členu določa obvezne prijave inšpekciji dela in zavezuje vse delodajalce, da takoj prijavijo vsako nezgodo pri delu s smrtnim izidom oziroma nezgodo pri delu, zaradi katere je delavec nezmožen za delo več kot tri delovne dni, kolektivno nezgodo, nevarni pojav in ugotovljeno poklicno bolezen.

Zakon o varnosti in zdravju pri delu ima zelo visoke kazni!

Zakon o varnosti in zdravju pri delu

Če delodajalec ne prijavi nezgode s smrtnim izidom oziroma nezgode, zaradi katere je delavec nezmožen za delo več kot tri delovne dni, kolektivne nezgode, nevarnega pojava in ugotovljene poklicne bolezni, stori prekršek, za katerega je zagrožena denarna globa v višini od 2000 do 40.000 evrov. Z globo od 500 do 4000 evrov pa se kaznuje tudi odgovorna oseba delodajalca.

Koga vse zakon o varnosti in zdravju pri delu šteje med delodajalce, za katere velja ta obveznost, je mogoče razbrati v 3. členu. Delodajalec je:

  • vsaka pravna ali fizična oseba in drug subjekt, kakršen je državni organ, lokalna skupnost, podružnica tujega podjetja ter diplomatsko in konzularno predstavništvo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi, oziroma ladjar ladje, ki je vpisana v slovenski ladijski register;
  • oseba, ki na kakršni koli drugi pravni podlagi zagotavlja delo delavcu, razen oseb, ki zagotavljajo delo delavcem v gospodinjstvu, in nosilcev kmetij, ki opravljajo delo z družinskimi člani na kmetijah v skladu s predpisi o kmetijstvu;
  • fizična oseba, ki s člani svojih gospodarstev oziroma z družinskimi člani opravlja pridobitno ali drugo dejavnost;
  • uporabnik, h kateremu je v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja, napotil delavce delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku (agencijski delavci).

3. člen navedenega zakona (Zakon o varnosti in zdravju pri delu) opredeljuje tudi nezgodo pri delu in nevarni pojav. Nezgoda pri delu je nepredviden oziroma nepričakovan dogodek na delovnem mestu ali v delovnem okolju, ki se zgodi v času opravljanja dela ali izvira iz dela in ki povzroči poškodbo delavca, nevarni pojav pa je dogodek, ob katerem je ali bi lahko nastala premoženjska škoda, je ali bi lahko bilo ogroženo zdravje ali življenje delavca oziroma bi se lahko zgodila nezgoda delavca, zaradi katere bi bil delavec nezmožen za delo (tako imenovana »skoraj nezgoda«).

Vsebine kolektivne pogodbe in razlage pojmov kolektivna nezgoda in poklicne bolezni v Zakonu o varnosti in zdravju pri delu ni. Kolektivna nezgoda je opredeljena v Navodilu o načinu prijavljanja in raziskovanja nesreč pri delu (Uradni list RS, št. 9/1978, sicer razveljavljeno), in sicer kot nezgoda, pri kateri se pri opravljanju dela hkrati poškodujeta najmanj dva delavca, poklicno bolezen pa opredeljuje Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni (Uradni list RS, št. 85/2003, z delno podaljšano veljavo), ki v svojem 2. členu določa, da je kot poklicno mogoče šteti tisto bolezen, ki je povzročena z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan, in je navedena v Seznamu poklicnih bolezni.

V zvezi z obveznimi prijavami, ki jih določa zakon o varnosti in zdravju pri delu, delodajalec zbira in posreduje v obrazcih naslednje osebne podatke:

  • ime in priimek, spol, državljanstvo, EMŠO oziroma datum rojstva v nezgodi udeleženega delavca;
  • ime in priimek, spol, državljanstvo, EMŠO oziroma datum rojstva delavca, pri katerem je bila ugotovljena poklicna bolezen, podatki o poklicni bolezni in odločba, s katero je delavcu priznana poklicna bolezen.

Zakon določa tudi to, da minister, pristojen za delo, podrobneje predpiše obrazce za prijavo nezgod, nevarnih pojavov in poklicnih bolezni. To se je tudi zgodilo, in sicer s Pravilnikom o prijavah na področju varnosti in zdravja pri delu (Uradni list RS, št. 54/2013), ki pa je bil v delu predpisanih obrazcev zaradi ugovorov in pomislekov iz zdravstva takoj razveljavljen. V zvezi s tem se v kratkem pričakujejo spremembe, do takrat pa se na podlagi Obveznega navodila o izvajanju 2. člena Pravilnika o prijavah na področju varnosti in zdravja pri delu, izdanega 4. 8. 2013, uporablja obrazec, ki je bil v uporabi do sprejema omenjenega pravilnika. To je obrazec za prijavo nezgod pri delu, ki ga je mogoče najti na spletni strani Inšpektorata RS za delo (www.id.gov.si).

Poleg zakona je podlaga za zbiranje podatkov o navedenih dogodkih pri delu Direktiva 89/931/EEC, poleg nje pa še metodologija ESAW (European Statistic on Accidents at Work), ki zagotavlja primerljivost statističnih podatkov med državami članicami v okviru EU.

Kot že omenjeno, Zakon o varnosti in zdravju pri delu delodajalca tudi pooblašča, da zbira, obdeluje in posreduje delavčeve osebne podatke, ki so v tem zakonu posebej navedeni. To je potrebno zato, ker Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/2007) v prvi točki 8. člena določa, da se osebni podatki lahko obdelujejo le, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon ali če je za obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika, hkrati pa mora biti v zakonu določen namen zbiranja osebnih podatkov. Zakon o varstvu osebnih podatkov bo v prihodnje deležen korenitih popravkov, saj je s 25. 5. 2018 začela veljati že pred dvema letoma sprejeta Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) -- Uredba GDPR, ki se uporablja neposredno in ki mnogo ostreje in natančneje določa pogoje za tiste, ki vodijo različne zbirke osebnih podatkov. Med osebne podatke seveda sodijo tudi vsi podatki o zdravju in poškodbah delavcev, ki se sicer zbirajo na podlagi zakonskega pooblastila.

Za vas smo tudi ustvarili vrhunski priročnik Zakon o varnosti in zdravju pri delu, katerega lahko kupite v naši spletni trgovini. 

Zakon o varnosti in zdravju pri delu

Promocija zdravja na delovnem mestu je proces, ki omogoča ljudem, da povečajo nadzor nad svojim zdravjem in si ga po možnosti celo okrepijo.

Promocija zdravja v delovnem okolju pa pomeni vlaganje skupnih naporov delodajalcev, delavcev in družbe za izboljšanje zdravja in dobrega počutja delavcev.

Prednostna področja promocije zdravja so: zdravju naklonjena oz. v zdravje usmerjena javna politika oz. politika zdravja, skrb za varno in zdravo življenjsko in delovno okolje, krepitev aktivnosti skupnosti za ustvarjanje zdravja, razvijanje osebnih veščin z večjim nadzorom nad lastnim zdravjem in izbiro ciljev, ki vodijo k boljšemu zdravju, ter preusmeritev zdravstvene dejavnosti h krepitvi zdravja in ne zgolj preprečevanju in zdravljenju bolezni.

Promocija zdravja na delovnem mestu posredno vpliva tudi na promocijo kakovosti in produktivnosti ter prispeva k pozitivnejši podobi podjetja.

Promocija zdravja na delovnem mestu koncept

Promocija zdravja na delovnem mestu obsega izboljšanje zmogljivosti posameznika (ameriški model, ozaveščenost, izobraževanje, znanje) in optimalne ureditve delovnega in širšega okolja (evropski model, upravnopravni, tehnični in organizacijski ukrepi).

Programi promocije zdravja v konkretnem podjetju so lahko usklajeni s splošno začrtanimi cilji krepitve zdravja populacije, če pa želijo biti resnično uspešni, morajo biti zasnovani na konkretnih težavah, projektno pripravljeni, vodeni, spremljani in ovrednoteni ter vključeni v celostno politiko vodenja podjetja.

promocija zdravja na delovnem mestu

Promocija zdravja na delovnem mestu

Simptomatično za slovenske razmere je, da je zdravje zaposlenih med vsemi dejavniki kakovosti delovnega življenja determinirano predvsem z možnostjo zadovoljitve potreb po varnosti (v pogledu fizične varnosti delovnega mesta) kot elementa dejavnika »imeti«. Dviganje konkurenčnosti in ekonomske uspešnosti na račun investicij v izboljšanje kakovosti fizičnega delovnega okolja je kratkovidno početje, saj na daljši rok zaradi neugodnih zdravstvenih posledic slabita delovna sposobnost in posledično produktivnost delovne sile, stroški dela pa se ob stroških zdravljenja in stroških zaradi povečanih bolniških izostankov (plačani bolniški stalež) kvečjemu povečajo.

Na bolezenski absentizem (odsotnost) kot segment splošnega absentizma pri nas vplivajo fizična varnost zaposlitve, avtonomija časa in delovna satisfakcija celo bolj kot preostale možnosti za zadovoljitev potreb »biti«, »ljubiti« in »imeti« (plača). Ta absentizem pa je očitno mogoče najbolj zmanjšati prav z dvigom delavčeve (delovne) satisfakcije kot posledice ustrezne avtonomije delovnega časa in delovanja na dejavnik »imeti«, zlasti na fizično varnost zaposlitve.

Iz Resolucije o nacionalnem programu varnosti in zdravja pri delu iz leta 2003 izhaja, da je bistveni cilj promocije zdravja na delovnem mestu, da se delavcem omogoči zdravo in varno delovno okolje, ohranja delovna sposobnost ter zmanjšata prezgodnje upokojevanje in pretirana odsotnost z dela zaradi bolezni, da se preprečijo poškodbe pri delu, poklicne bolezni ali bolezni, ki bi jih povzročilo ali bi nanje vplivalo delo, okolje, življenjski stil ali socialne determinante, da se omogoči optimalno ravnotežje med ekonomskim interesom in delovno zmožnostjo za vse zaposlene, da se ohrani splošno življenjsko okolje in omogoči proizvodnja zdravih in okolju prijaznih proizvodov za ljudi.

Izvajanje promocije zdravja na delovnem mestu

Promocija zdravja na delovnem mestu in njeno izvajanje v delovnem okolju, je v mnogočem enostavnejše, saj imamo opravka s skupino prebivalcev, ki jo druži veliko skupnih imenovalcev.

Lažje je opredeliti ekonomski učinek promocije zdravja in oceno rentabilnosti vlaganja dodatnih sredstev v izboljšanje zdravja delavcev s kazalniki zdravstvenega stanja delavcev, ki so dobro definirani in jih v naši državi nekaj tudi zbiramo (npr. bolniški dopust).

Taka promocija zdravja na delovnem mestu mora biti vedno usmerjena v potrebe skupine delavcev, ki jim je namenjena. Vanjo morajo biti vključeni poleg vodstva še delavski svet, sindikat in predvsem tudi delavci sami. Pomembno je, da se delavci poistovetijo z načeli promocije zdravja in programov v njihovem podjetju ter da je temeljita in da poseže na vsa področja, ki se ob analizi pokažejo kot pomembna. Vanjo naj bodo torej vključeni različni (ne le zdravstveni) strokovnjaki.

Promocija zdravja na delovnem mestu mora biti učinkovita in ekonomsko koristna. Sposobni moramo biti dokazati, da so naša priporočila in programi dosegli cilje, in to na ekonomsko najbolj racionalen način.

Promocija zdravja na delovnem mestu je integriran proces; je kombinacija promocije zdravja v celoti in dobrega počutja z bolj tradicionalno metodo za ohranjanje zdravja in varnosti na delovnem mestu. Zato ima naslednje posebnosti:

 

  • nanaša se na vse skupine delavcev,
  • usmerjena je v zdravje in ne v bolezen,
  • usmerjena je v področja, za katera vemo, da so glede vzdrževanja zdravja problematična,
  • za svoje uresničevanje uporablja zelo različne, vendar komplementarne metode,
  • pomembno je aktivno sodelovanje delavcev,
  • to ni primarno medicinska dejavnost, ampak mora biti del organizacije delovnega procesa in delovnih razmer v podjetju.

 

Da bi poenotili proces in osnovna načela promocije zdravja na delovnem mestu v državah EU, je bila leta 1997 v Luksemburgu sprejeta Luksemburška deklaracija o promociji zdravja na delovnem mestu. Ta deklaracija opredeljuje promocijo zdravja v delovnem okolju kot obveznost delodajalca posledico skupnih naporov delodajalcev, delavcev in družbe v izboljševanju zdravja in dobrobiti delavcev.

Cilj »zdravi ljudje v zdravem podjetju« je mogoče doseči le, če se držimo naslednjih vodil:

1. vsi zaposleni morajo biti vključeni - sodelovanje,

2. promocija zdravja na delovnem mestu mora biti vključena v vse pomembne odločitve v podjetju na vseh področjih organizacije - vključevanje,

3. vsi ukrepi in programi promocije zdravja v delovnem okolju morajo biti oblikovani po načelu »reševanja težav«: najprej je potrebna analiza potreb, oblikovanje prednostne liste, načrtovanje, vgrajevanje, stalna kontrola in ovrednotenje - projektno vodenje,

4. promocija zdravja na delovnem mestu vključuje aktivnosti, usmerjene v posameznika in na okolje iz različnih smeri. To je kombinirana strategija zmanjševanja tveganja, razvojem zaščitnih dejavnikov in potencialov zdravja - vsestranskost.

Delovno mesto na različne načine vpliva na zdravje delavcev. Delo jim lahko škoduje zaradi obremenitev in škodljivosti na delovnih mestih, zaradi nezadostnega znanja in veščin za opravljanje dela ali zaradi pomanjkanja medsebojnega sodelovanja s sodelavci. Hkrati pa je delo lahko vir osebnega razvoja in zvišanja osebnih znanj in veščin.

Upravljanje zdravja na delovnem mestu obsega optimizacijo organizacije dela in okolja, promocijo dejavnega sodelovanja vseh vpletenih in podporo za razvoj osebja. Usmerjeno je tako v zdravo oblikovanje poteka dela kot v spodbude za z zdravjem povezano odgovorno vedenje delavcev. Tako se okrepijo vse možnosti za zdravje v podjetju oz. organi- zaciji (ustanovi) in promovirajo ustvarjalne možnosti in obveza zaposlenih.

Vedno mora biti usmerjena v tiste težave, ki jih imajo delavci v podjetju, in proti tistim obremenitvam in škodljivostim, ki jih delavci občutijo kot težavo in kot take tudi ocenimo v analizi tveganja.

Promocija zdravja na delovnem mestu mora vključevati tudi teme o zdravem prehranjevanju, o preprečevanju stresa, o preprečevanju poškodb na delu in tudi zunaj delovnega časa, o škodljivi rabi alkohola in drugih psihotropnih snovi ter številne druge teme, ki so pomembne za zdravje ljudi.

Vse raziskave kažejo, da so ljudje z nižjo izobrazbo več na bolniškem dopustu in je njihovo zdravje ponavadi slabše, vendar ne vedno v povezavi z večjimi obremenitvami na delovnih mestih. Redko sami segajo po zdravstvenovzgojnih gradivih in zato je treba izkoristiti vsako priložnost, da se jim razloži pomen določenih življenjskih navad in tudi razvad, ki posebej usodno vplivajo na kakovost njihovega življenja.

Zaradi te ekstenzivne definicije mora biti promocija zdravja del aktivnosti vseh, ki delujejo na delovnih mestih.

Promocija zdravja na delovnem mestu vpliva na številne dejavnike, ki izhajajo iz delovnih razmer in lahko vplivajo na zdravje delavcev:

 

  • postavlja delavce v ospredje kot pogoj za uspeh podjetja in ne kot strošek delodajalca,
  • s spremembo kulture in principov vodenja vzpostavlja sodelovanje delavcev in spodbuja motivacijo in odgovornost zaposlenih,
  • uvaja tako organizacijo dela, ki zagotavlja ravnotežje med zahtevami dela, lastno kontrolo nad delom in ravnijo izobrazbe ter potrebno družbeno podporo,
  • intenzivno povezuje promocijo zdravja v delovnem okolju s kadrovsko politiko,
  • vpliva na koncept delovanja službe za varnost in zdravje pri delu.

 

Promocija zdravja na delovnem mestu mora biti vedno večsektorska in multidisciplinarna, da bi lahko bila uspešna, in vsi glavni akterji morajo trdno zaupati vanjo.

Promocije zdravja na delovnem mestu so očitne in se kažejo v dolgoročnem zniževanju kazalcev negativnega zdravja (bolniškega dopusta, poškodb pri delu, invalidnosti …), v večji motivaciji zaposlenih izboljšanem delovnem ozračju. Posledice so večja fleksibilnost, bolj odprta komunikacija in večja pripravljenost sodelovati v podjetjih.

Promocija zdravja v podjetjih vodi do večje dodane vrednosti tako, da prispeva k večji kakovosti izdelkov in storitev, večji inovativnosti in **ustvarjalnosti ter večji delovni storilnosti. Promocija zdravja na delovnem mestu je tudi dejavnik prestiža, saj prispeva k javni podobi podjetja.

Promocija zdravja na delovnem mestu najprej pokaže svojo učinkovitost ter stroške in koristi v zmanjševanju kazalcev negativnega zdravja, končno pa tudi s povečevanjem produktivnosti. To je logična posledica bolj zdrave in motivirane delovne sile, višje morale in izboljšanih delovnih razmer.

Prednosti programov promocije zdravja na delovnem mestu so naslednje:

 

  • večina odraslih ljudi preživi večino svojega časa na delovnih mestih,
  • delavci oblikujejo tudi mnenja neaktivnega dela prebivalstva,
  • stopnja sodelovanja v promociji zdravja na delovnih mestih je višja kot kjer koli drugje,
  • v Evropi je delovno okolje večinoma urejeno z zakoni, treba jim je le dodati določene nove praktične smernice,
  • na delovnih mestih so prisotne vse socialne kategorije, zato jim lahko zagotovimo enake možnosti in enakopravnost,
  • večino stroškov promocije zdravja na delovnem mestu in izobraževalnih aktivnosti prevzamejo delodajalci,
  • delavci določene cilje lažje dosežejo skupaj, kot bi jih dosegel vsak sam,
  • podjetja vidijo pozitivne učinke ne le v zvečani produktivnosti delavcev, ampak s promocijo zdravja na delovnih mestih tudi izboljšujejo svoj ugled v javnosti,
  • sindikati pridobivajo ugled, saj sta zdravje in dobro počutje delavcev prvi cilj v strategiji sindikatov,
  • skupnosti, v katerih delavci živijo, bolje napredujejo,
  • vse težja uskladitev zahtev na delovnih mestih in zasebnega življenja zaposlenih.

 

Zdravstvene težave ne bodo izginile, tudi zmanjšale se ne bodo, le njihova narava se bo spremenila. Monovzročnost, monomehanizme in monoizhodišča zamenjujejo polistanja, ki so za obravnavo še bolj zahtevna.

Spremenile so se vrednote v svetu nasploh, v celotni medicinski stroki, posebej pa v medicini dela, ki se mora sproti prilagajati spremembam v družbi in ekonomiji.

promocija zdravja na delovnem mestu

Varovanje okolja je že dolga leta, celo desetletja ena bolj žgočih tem na svetu. Osnovni namen varovanja okolja je ohranjanje dolgoročnih pogojev za človekovo zdravje, počutje in kakovost življenja ter ohranjanje biotske raznovrstnosti.

Cilji, ki jih zasledujemo, ko govorimo o varovarnju okolja, so naslednji:

 

  • preprečitev in zmanjševanje obremenjevanja okolja;
  • ohranjanje in izboljševanje kakovosti okolja;
  • trajnostna raba naravnih virov;
  • zmanjšanje rabe energije in večja uporaba obnovljivih virov energije;
  • odpravljanje posledic obremenjevanja okolja, izboljševanje porušenega naravnega ravnovesja in ponovno vzpostavljanje njegovih regeneraci- jskih sposobnosti;
  • povečanje snovne učinkovitosti proizvodnje in potrošnje;
  • opuščanje in nadomeščanje uporabe nevarnih snovi.

varovanje okolja 

Z namenom, da se dosegajo cilji varovanja okolja, se spodbuja takšno proizvodnjo in potrošnjo, ki prispeva k zmanjševanju obremenjevanja okolja, spodbuja razvoj in uporabo tehnologij, ki preprečujejo, odpravljajo ali zmanjšujejo obremenjevanje okolja ter plačuje onesnaževanje in rabo naravnih virov.

Varovanje okolja bi lahko najširše imenovali kar skupek vseh dejavnosti, ki ščiti in ohranja naravo. V zadnjih desetletjih se bistveno povečuje zanimanje javnosti za varovanje okolja. Predvsem se globalna javnost pri tem zanima za najbolj žgoče globalne ekološke probleme, ki so predvsem tanjšanje ozonske plasti, krčenje gozdov in učinek tople grede.

Pri dejavnostih varovanja okolja ločimo varovanje (angl. »preservation«) in zaščito (angl. »conservation«).

Varovanje okolja se nanaša na ohranjanje prvotnega stanja narave, torej varovanje naravne dediščine. Medtem ko se zaščita okolja nanaša na upravljanje z naravnimi viri na način, da zadovoljimo (obstoječe in prihodnje) potrebe živali, rastlin in prebivalstva.

Najbolj žgoča okoljska vprašanja se nanašajo predvsem na področja, kot so odpadki, onesnaževanje, izguba biotske raznolikosti, naseljevanje invazivnih vrst, uporaba strupov ipd.

Varovanje okolja in regulative na tem področju

Varovanje okolja je področje, ki je zakonsko regulirano. Mednarodni sporazumi (npr. Stockholmska deklaracija iz leta 1972, deklaracija World Charter for Nature iz leta 1982, deklaracija o okolju in razvoju iz leta 1992, Kjotski protokol iz leta 1997, Aarhuška konvencija iz leta 1998 itd.) upoštevajo pravico do življenja v zdravem okolju. Večina držav ima vladne in nevladne organizacije, ki so namenjene varovanju okolja.

Evropska unija (EU) ima eno najstrožjih zakonodaj na svetu, ko omenimo varovanje okolja.

EU kot prednostne naloge na področju varovanja okolja opredeljuje boj proti podnebnim spremembam, ohranjanje biotske raznovrstnosti, preprečevanje zdravstvenih težav zaradi onesnaževanja in odgovorno rabo naravnih vir. Eden glavnih ukrepov v boju proti podnebnim spremembam je zmanjšanje izpusta toplogrednih plinov.

Varovanje okolja in cilji do leta 2020

Cilj jih je zmanjšati za najmanj 20 % do leta 2020 (v primerjavi z letom 1990). Nadaljnji cilji so vezani na povečanje deleža obnovljivih virov energije na 20 % in zmanjšanje splošne porabe energije za 20 %. Med ukrepi za povečanje izrabe obnovljivih virov energije je predvideno, naj bi z biogorivi, elektriko in vodikom nadomestili 10 % fosilnega goriva v prometu.

Z namenom znižanja emisij toplogrednih plinov je EU uvedla sistem trgovanja z emisijskimi kuponi. Evropske vlade določijo količine ogljikovega dioksida, ki ga smejo v ozračje spustiti energijsko intenzivne panoge. Če onesnaževalci ozračja želijo prekoračiti dovoljeno kvoto izpustov, morajo kupiti emisijske kupone pri podjetjih, ki so količino izpustov zmanjšala.

EU se osredotoča še na težave, povezane s hrupom, kopalnimi vodami, redkimi vrstami, ravnanjem ob naravnih nesrečah itd. Države članice EU morajo nadzorovati onesnaževanje okolja in ustrezno ukrepati, ko stopnja onesnaženosti pomeni nevarnost za zdravje. EU je prav tako sprejela zavezujoče omejitve za izpuste trdnih delcev.

Kdo ureja varovanje okolja v Sloveniji?

V Sloveniji varovanje okolja ureja Zakon o varstvu okolja, ki je bil sprejet leta 2004. Za izvajanje pravnih postopkov je pristojna Agencija Republike Slovenije za okolje (ARSO). Kot država članica EU je Slovenija dolžna spoštovati tudi evropska načela.

Poleg krovnega Zakona o varstvu okolja je v veljavi še cela vrsta ostale zakonodaje, ki se osredotoča na področja, kot so kakovost zunanjega zraka, emisija snovi v zraku iz velikih kurilnih naprav in plinskih turbin, emisija iz motornih vozil, vode, zaščitne ekološke cone in epikontinentalni pas, gensko spremenjeni organizmi, odprava posledic naravnih nesreč, dimnikarske storitve itd.

Naj omenimo še področje nevarnih snovi. Ena izmed ključnih EU-direktiv za to področje je t. i. Seveso direktiva, ki je bila sprejeta leta 1982 (Direktiva 82/501/EEC). Sprejeta je bila nekaj let po nesreči v italijanskemu kraju Seveso, ko je iz kemičnega obrata za proizvodnjo pesticidov in herbicidov ušel iz reaktorja za proizvodnjo triklorfenola gosti oblak plinov. Direktiva je bila razširjena še z dvema amandmajema, in sicer leta 1987 in 1998, s čimer je bila prenesena tudi na področje skladiščenja nevarnih snovi (GZS, 2017).

Preučevanje vzrokov in posledic nastalih okoljskih nesreč je privedlo do nove uvedbe direktive EU, t. i. direktive Seveso II, ki je pomenila nadaljnji korak na področju zmanjševanja tveganj za nastanek večjih nesreč. Direktiva Seveso II zahteva od podjetij, ki imajo nevarne snovi na lokaciji, da morajo sprejeti vse potrebne ukrepe za preprečitev in omejitev učinkov večjih nesreč na ljudi in okolje. Kljub vsem varnostnim ukrepom namreč ni mogoče odpraviti vseh tveganj, ki vplivajo na nastanek nesreč.

Ta direktiva se tudi osredotoča ne zgolj na varovanje ljudi, temveč tudi na varovanje živalstva in rastlinstva. Kot tvegane pa so opredeljene tako proizvodne aktivnosti, ki vsebujejo nevarne snovi, kot tudi skladiščenje. Direktiva Seveso II je bila nadalje dopolnjena leta 2003, ko je bila njena veljavnost razširjena še na področje dejavnosti skladiščenja in proizvodnje pri rudarjenju, pri proizvodnji pirotehničnih in eksplozivnih snovi, ter pri skladiščenju amonijevega nitrata in gnojil na bazi amonijevega nitrata.

V letu 2015 pa je začela veljati t. i. direktiva Seveso III o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč. Direktiva Seveso je bila v slovensko zakonodajo prenesena leta 2002, in sicer v obliki Uredbe o preprečevanju večjih nesreč in zmanjševanju njihovih posledic (GZS, 2017).

Varovanje okolja in odpadki

Posebno poglavje zakonodaje predstavlja tudi področje odpadkov. Na področju odpadkov se skuša vzpostaviti predvsem krožno gospodarstvo. To ima pozitivne okoljske (zmanjšanje negativnih učinkov na okolje in zmanjšanje emisij toplogrednih plinov) in gospodarske učinke (nova delovna mesta, zmanjšane potrebe po dragih redkih virih). Odlagališča odpadkov imajo negativen učinek na tla, vodo (podtalnico) in ozračje. Najnovejše direktive EU na področju odpadkov obravnavajo odpadke kot vir surovin, zato morajo države članice EU sprejeti ukrepe, ki bodo v čim večji meri zagotovili ponovno uporabo odpadkov.

Evropska Direktiva 2008/98/EC opredeljuje 5-stopenjsko hierarhijo ravnanja z odpadki, in sicer (MOP, 2017):

1. preprečevanje nastajanja odpadkov;

2. priprava odpadkov za ponovno uporabo;

3. recikliranje;

4. druga predelava (npr. energetska predelava);

5. odstranjevanje.

Hierarhija ravnanja z odpadki je prikazana na sliki 4.

Slika 1: Hierarhija ravnanja z odpadki

varovanje okolja

Vir: MOP, 2017.

Vsako proizvodno podjetje se mora zavedati potencialnih okoljskih nevarnosti oz. tveganj, ki izhajajo iz njene dejavnosti ali materialov, snovi in drugih komponent, ki jih uporabljajo, ter seveda odpadkov. Podjetja morajo v celoti upoštevati zakonodajo in podzakonske akte posameznega področja, ob tem pa biti nenehno pozorna na upoštevanje najboljših praks (ki jim je treba tudi slediti), izjemen poudarek pa morajo dati področju usposabljanja vseh zaposlenih za področje obvladovanja tveganj za nastanek okoljskih nesreč oz. negativnih vplivov na okolje. To vključuje prepoznavanje dejavnikov tveganja, proces obvladovanja le teh (s preven- tivnimi in morebitnimi kurativnimi ukrepi) ter širjenje zavesti o tematiki oz. problematiki. Vsi zaposleni (od vodstva do delavcev) se morajo zavedati svoje vloge ter pristojnosti in odgovornosti, povezane z varovanjem okolja. Ne pozabimo – varovanje okolja se začne že s preprečevanjem odpadkov in ločevanjem le teh.

varovanje okolja 

Vsi tako imenovani negativni pojavi v zvezi z delom, kamor sodijo tudi poklicne bolezni in nevarni pojavi, predvsem pa vse oblike poškodb pri delu, povzročajo številne posledice in stroške na različnih ravneh. Običajno govorimo o neposrednih in posrednih posledicah poškodb pri delu. Med neposredne posledice poškodb pri delu, zlasti hujših, v prvi vrsti štejemo stroške, ki so povezani s prvo pomočjo poškodovanemu delavcu, nadalje stroške njegove odsotnosti, stroške zdravljenja, zdravil, operacij ter funkcionalne in nato še delovne rehabilitacije, če je mogoča vrnitev na delovno mesto. Prav tako sem sodijo stroški boleznine in morebitne invalidnine. Med neposredne posledice sodijo še morebitne denarne kazni, če se je delovna nezgoda s poškodbo delavca zgodila ob kršenju predpisov, zatem odškodnine delavcu in regresni zahtevki zavarovalnic (zdravstvene in pokojninske) ter tudi tistih iz prostovoljnih zavarovanj, če je posledico mogoče pripisati delodajalčevemu nezakonitemu ravnanju. O takem primeru govorimo, ko delodajalec ni sprejel ali izvajal vseh potrebnih ukrepov za zagotovitev delavčeve varnosti in zdravja pri delu, ki jih zakon za tak primer zahteva.

Na odpadkarskem področju so v času zadnjih treh mesecev bili sprejeti:

  1. Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o odpadni električni in elektronski opremi (Uradni list RS, št. 47/2016)
  2. Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o emisiji snovi v zrak iz malih in srednjih kurilnih naprav (Uradni list RS, št. 50/2016)
  3. Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o odlagališčih odpadkov (Uradni list RS, št. 36/2016).
  4. Pravilnik o izdelavi ocene odpadka pred odlaganjem in ocene nevarnega odpadka pred sežiganjem ter o izvedbi kontrolne kemične analize odpadkov (Uradni list RS, št. 58/2016);
  5. Program ravnanja z odpadki in program preprečevanja odpadkov, sprejet 30. 6. 2016;

Obvezno ravnanje z odpadki v skladu s temi spremembami je v priročniku Ravnanje z odpadki po zakonodaji 2015. Preberite si nekaj več o eni izmed sprememb.

Na področju varnosti in skladnosti strojev so junija letos pričeli veljati pravilniki:

  • Pravilnik o omogočanju dostopnosti električne opreme na trgu, ki je načrtovana za uporabo znotraj določenih napetostnih mej (Ur.l. RS, št./2016 z dne 3.6.2016);
  • Pravilnik o elektromagnetni združljivosti (Ur.l. RS, št./2016 z dne 3.6.2016);
  • Pravilnik o enostavnih tlačnih posodah (Ur.l. RS, št./2016 z dne 3.6.2016);
  • Pravilnik o protieksplozijski zaščiti (Ur.l. RS, št./2016 z dne 10.6.2016)

Vsebine praktičnega priročnika Tehnične zahteve in varnost strojev so povsem usklajene z novostmi. Preberite si več o uporabi direktive o nizki napetosti ter Pravilnika o omogočanju dostopnosti električne opreme na trgu, ki je načrtovana za uporabo znotraj določenih napetostnih mej, ki evropsko zakonodajo prenaša v slovenski pravni red.

Področje uporabe, dajanje na trg in prosti pretok

Ta direktiva se uporablja za dvigala, ki se stalno uporabljajo pri stavbah in konstrukcijah. Uporablja se tudi za varnostne sestavne dele, ki se uporabljajo v takih dvigalih, navedene v Prilogi IV te direktive.

Okoljska dajatev za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida

Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida in njenih sprememb (Uradni list RS, št. 22/16) je začela veljati 1. aprila 2016. Z uveljavitvijo te uredbe je prenehala veljati Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida in njenih sprememb (Uradni list RS, št. 47/13). Nadzor nad izvajanjem uredbe opravlja Finančna uprava RS (FU RS), razen nad določbami uredbe, ki se nanašajo na oprostitev plačila okoljske dajatve za rabo goriva v mali napravi, oprostitev plačila okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva in predpisi o državnih pomočeh, odločbo o oprostitvi plačila okoljske dajatve in prenehanje upravičenosti do oprostitve plačila okoljske dajatve. Nadzor nad omenjenimi določbami opravljajo  inšpektorji, pristojni za varstvo okolja.

Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 43/2011) v svojem 41. členu določa obvezne prijave inšpekciji dela in zavezuje vse delodajalce, da takoj prijavijo vsako nezgodo pri delu s smrtnim izidom oziroma nezgodo pri delu, zaradi katere je delavec nezmožen za delo več kot tri delovne dni, kolektivno nezgodo, nevarni pojav in ugotovljeno poklicno bolezen.

Teme, ki morajo biti zajete v teoretičnem delu usposabljanja, so:

  • predpisi, strokovne in druge podlage,
  • osnove gorenja in gašenja,
  • nevarnosti za nastanek požara,
  • oprema, naprave in sredstva za varstvo pred požarom in gašenje začetnih požarov, vgrajeni sistemi aktivne požarne zaščite,
  • izvajanje preventivnih in aktivnih ukrepov varstva pred požarom.