Košarica

02 250 18 00 | info@zfm.si | O nas

Prijava v portal: 

Prijava

Želite podporo?

Pokličite nas: 02 250 18 00

Družabna omrežja

KAKO SE POGOVARJATI Z MALČKI IN ČESA ŠE POSEBEJ NIKAKOR NE POČETI?

Otrok se uči komunikacije, jezika in govora v interakcijah z odraslimi, manj z otroki. Pri učenju uporablja vse čute, najbolj pa sluh in vid. Vidni vtisi so trajnejši od slušnih, zato je pri otroku treba posebno pozornost posvetiti razvoju poslušanja. Za komunikacijo je velikega pomena tudi opazovanje mimike in kretenj sogovorca, ki govorne informacije dopolnjujejo in pojasnjujejo.

NEKAJ SPLOŠNIH PRAVIL ZA KOMUNIKACIJO Z OTROKOM DO 3. LETA STAROSTI

Za vse otroke, še posebej pa za otroke z govorno-jezikovnimi motnjami, je pomembno, da jih poslušate, upoštevate kot sogovorce, jim dajete pozitivne spodbude in jih prijazno usmerjate. Odrasli smo model, od katerega se otroci največ naučijo.

V tem obdobju je bolj pomembno, da otroke učite komunikacijskih spretnosti in poslušanja, kot da skrbite za njihovo izražanje.

Ko otrok razume in dobro uskladišči govor, se bo začel izražati sam od sebe.

SPLOŠNA PRAVILA KOMUNIKACIJE

Ko otrokom govorite, zmanjšajte hrup na najmanjšo možno mero, ugasnite glasbo. Poslušanje ob zvokih v ozadju je za otroke težko, saj še ne znajo slušno razločevati pomembnih informacij od nepomembnih.

Preden začnete govoriti, pridobite pozornost otroka. Pokličite ga po imenu ali pa se ga lahko dotaknete in pridobite njegovo pozornost. Ko vas gleda, povejte želeno.

Govorite jasno, preprosto in ne prehitro. Slovnica jezika ne sme biti preveč zapletena, da lahko otroci spontano ponovijo vaše vzorce govora. Za otroke z zaostankom v govorno-jezikovnem razvoju je najbolje, če uporabljate 2–3-besedne povedi. Za pomembnimi informacijami napravite kratek premor, da otrokovi možgani informacije predelajo in skladiščijo.

Otrok se miselno pretežno ukvarja s tistim, ker se trenutno dogaja. Zato pripovedujte, kar trenutno delate vi ali kar trenutno dela on.

V kratkih povedih opisujte, kar otrok čuti, sliši, vidi … Tako njegov čutni svet spreminjate v besede in ga učite opisovanja, npr.: »Poglejte psa. Pes laja, hov. To je velik pes. Pes je rjav.« Čim večji in jezikovno bolje opremljeni so otroci, tem bolj kompleksno je lahko opisovanje. Kombinirajte nekaj resnično preprostih povedi, nato dodajte kakšno daljšo.

Besede s ključnimi informacijami večkrat ponovite, npr.: »Za malico imamo jabolka. Velika jabolka. Jabolko razrežem na kose. Poglejte, kako lepa so jabolka. Vsak dobi košček …«

Vsi, tudi otroci, najbolje pomnimo stvari, ki so podane čustveno in nenavadno. Med pripovedovanjem uporabite nekaj igralskih sposobnosti in navdušenje nad svetom okrog nas in otroci se bodo jezika učili hitreje.

Vsi, tudi otroci, najbolje pomnimo stvari, ki so podane čustveno in nenavadno. Med pripovedovanjem uporabite nekaj igralskih sposobnosti in navdušenje nad svetom okrog nas in otroci se bodo jezika učili hitreje.

Proti tretjemu letu je za otroka pomembno, da mu z govorom predstavite zaporedja: obnovite dogodek, ki se je zgodil, v pravilnem kronološkem zaporedju, napovejte dogodek po korakih, ga opišite, ko se dogaja, in obnovite, ko je končan (uporaba prihodnjika, sedanjika in preteklika).

Raje kot da otroka sprašujete po imenu stvari (»Kaj je to?«), ponudite izbor izmed dveh besed (»Žlica ali lonček?«) ali komentirajte (»Velika muca.«).

Razširite otrokovo poved. Če otrok reče: »Avto«, se odzovete: »Velik, rdeč avto.« ali »Avto vozi.«

Berite slikanice z veliko slikami in kratkimi, preprostimi povedmi. Isto slikanico prebirajte vedno znova. Tudi otrok z govorno-jezikovnimi primanjkljaji potrebuje veliko ponovitev, da si zapomni zven besede in jo zna uporabiti.

Pojte z otroki pesmice, deklamirajte in jih učite izštevank. Čeprav otroci morda ne bodo sodelovali, se bodo učili kvalitet zaporedja, melodije, ritma, ki so za govor zelo pomembni. Če se otrok ne more naučiti besedila, naj dopolni zadnjo besedo v verzu.

Pohvalite otroka za vsako prizadevanje, da bi komuniciral. Spodbujajte in pohvalite ga, ko uporabi nove besede.

Pokažite zanimanje za otrokovo pripovedovanje in ga pozorno poslušajte, saj mu s tem pokažete, kako naj ravna sam. Ponovite, kar pove, in dodajte še kakšno besedo. Otroku dajte dovolj časa, da oblikuje govorni odziv.

Kadar otrokovega govornega sporočila ne razumete, ga spodbudite, da ponovi ali pove kako drugače. Obrnite se k njemu in ga neverbalno spodbujajte h govoru (nasmeh, kimanje).

Otroka z motnjami v govorno-jezikovni komunikaciji ne silite h govoru in ga ne izpostavljajte govoru pred skupino, če tega ne želi.

Otroke motivirajte, da vedno dlje vztrajajo pri isti aktivnosti, da se učijo daljšega poslušanja.

Z otroki boste najlažje razvijali govor in jezik, če boste aktivnosti izbrali tako, da boste v njih vsi skupaj uživali.

ČEMU SE SKUŠAJTE IZOGNITI V KOMUNIKACIJI Z OTROKI

Načine govora in ravnanja, ki nespodbudno vplivajo na komunikacijo, najbrž poznate in jih večinoma upoštevate, vendar ne bo odveč, da jih ponovno uzavestite.

Opazovanje lastnega vedenja in načina govora je temelj dobre komunikacije.

Otroku ne govorite zviška. To velja tako za način govora kot za položaj, ki ga v prostoru zavzamete glede na otroka. K boljšemu vedenju ali govoru otroka ne pripomorejo pridiganje, moraliziranje in verbalno dvigovanje nad otroka v stilu: »Ti boš govorila, ko jaz končam!«, »Naredi tako, kot sem ti rekla, pa bo vse v redu.« ali »Jaz vem, kaj je najbolje zate!« Otrok je telesno manjši od vas, zato je zanj lahko zastrašujoče, če se pogovarjate z njim tako, da oba stojita. Predstavljajte si vaš občutek ob človeku, ki je fizično veliko višji od vas. Najbolj enakopraven položaj je, če oba sedita ali otrok stoji, vi pa sedite. To je še posebej pomembno, kadar rešujete določene težave.

Ne uporabljajte za otroka ponižujočih besed. Ne govorite mu, da je počasen, len, neumen ali neroden, prav tako ne uporabljajte izjav, kot je: »Kaj pa ti veš, saj si še otrok.«

Izogibajte se nenehnemu popravljanju otrokovega govora. Ne silite ga, da za vami pravilno ponovi besedo, ali pa to storite samo izjemoma in le pri otroku, ki mu je to všeč. Če za otrokom velikokrat pravilno ponovite besede, ki jih je narobe izgovoril, bo morda izgubil samozavest in voljo do govora. Bistri otroci hitro ugotovijo, da besede ponavljate za njimi zato, ker so jih narobe izgovorili. Namesto tega napačno povedano besedo uporabite v novem kontekstu in tako otroku brez nevarnosti za njegovo samopodobo predstavite pravilen izgovor. Primer: Otrok: »Labim skalje.« Vi: »Rezal boš, kajne? Seveda rabiš škarje. Dala ti bom škarje z rdečim ročajem. Bodo te škarje v redu?«

Otroka ne kregajte in se mu ne posmehujte, če napačno izgovarja besede ali glasove. Kritika in posmeh ne bosta pripomogla k boljšemu izgovoru. Prav tako ne kregajte otrok, ki jecljajo ali govorijo prehitro. Namesto tega uporabite model dobrega govora, govorite tako, kot želite, da govori otrok. Če otrok govori prehitro, upočasnite svoj govor. Tako sprejmete otroka takšnega, kot je, in mu omogočite, da bo komuniciral v skladu s svojimi zmožnostmi.

Ne uporabljajte preveč negativnega govora, besed »ne«, »nehaj«. Namesto tega uporabite pozitivne izjave in otroku povejte, kaj naj stori namesto tega, kaj ne želite, da počne. Otroci se bolje odzivajo na pozitivne zahteve kot na negativne.

Namesto »Ne tekaj« uporabite »Zunaj tekamo, v igralnici hodimo

Nasvet: za samokontrolo si v enem dnevu beležite, kolikokrat ste uporabili besede ne, pre/nehaj, ne smeš ipd. Presenečeni boste nad pogostnostjo nezavednega dajanja prepovedi.

Izognite se nenehnemu opozarjanju na napake. Otroci, ki težko kontrolirajo svoje vedenje, ne bodo nič bolj pridni, če jih boste nenehno opozarjali. Večkrat opazite, da so naredili kaj prav, in to povejte. Razmerje med pohvalo in grajo ne sme iti v prid kritiki.

Ne uporabljajte pomanjševalnic. Nekateri otroci delujejo krhko in negotovo, zato se pomanjševalnice včasih kar same znajdejo na koncu jezika. Pomanjševalnice uporabite le, kadar so pomensko ustrezne za primerjavo, ne pa v vsakdanjem govoru.

Ne vpijte. Glasnejši ko je vaš govor, glasnejši bodo otroci. Če se je hrup povečal in so otroci preglasni, pridobite njihovo pozornost z zanimivim predmetom ter uporabite eno od naslednjih tehnik: začnite govoriti zelo tiho ali šepetajte, uporabite melodično močneje oblikovan in skrivnosten način tihega govora, govorite počasneje in z izrazitimi gibi ust.

Ne sramotite otroka pred drugimi, ne glede na to, kaj je naredil. Izjave v smislu: »Poglej, kaj si naredil!« vodijo le v sovražnost in ne v dobro komunikacijo.

• Otroku ne očitajte, da ni upošteval navodil. Otroci pogosto živijo samo v sedanjem trenutku in ne zmorejo dobrega načrtovanja prihodnosti. Neki predmet, zvok ali drug vtis pritegnejo njihovo pozornost, zato lahko hitro pozabijo na navodilo ali ga preslišijo. Namesto očitkov izdelajte slikovno tedensko listo opravil in vanjo vnesite imena otrok. Vsak dan otrokom pokažite na sliki in pojasnite njihove zadolžitve (pospravljanje, priprava na obroke ipd.). Preglejte opravljene zadolžitve in omenite otroka ali otroke, ki so še posebej izkazali. Otroku, ki težje razume svoje naloge, posebej in večkrat pokažite njegove zadolžitve.

Otroka z motnjami v govorno-jezikovni komunikaciji ne silite h govoru in ga ne spodbujajte h govoru pred skupino, če tega ne želi.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja